Primer Meursault: vem, kaj ste zakrivili na tisti plaži

Primer Meursault: vem, kaj ste zakrivili na tisti plaži

Konteksti (Tomaž Bešter), 17. oktober 2016 ― Na začetku je bila na sredini med njima. Skoraj točno na sredini. Ampak tam ni obstala, šla je naprej in nekoliko kasneje v resnici zaživela, čeprav nemara v senci drugih, bolj znanih in bolj uspešnih. A v očeh tistih, ki so zanjo skrbeli, ni nikdar bila manjvredna. Kasneje je zaradi vsega, kar se je dogajalo, postala tudi nekoliko drugačna, a njena zgodba živi še naprej, nemalo jih je takšnih, ki jih še vedno noro navdušuje. In tako bo še naprej, malo zaradi prve in malo tudi zaradi druge. Prva je na svet prišla nekaj desetletij pred njo in bila njen navdih. Bila je navdih še marsičemu in takšna ostaja še naprej. Trdno je zasidrana med klasične stvaritve največjih mojstrovin minulega stoletja in prav nič ne kaže, da bi ji bilo to mesto odvzeto. Ker je na nek način posebna. In posebna je tudi druga. Čeprav je z življenjem šele dobro pričela. Kar nekaj desetletij kasneje od nje. In še enkrat toliko od prve. Ta, druga, prav tako živi zaradi prve, mogoče malo tudi zaradi tiste, ki je bila na sredi med njima. To, kar je druga je v odnosu do prve, bo zlahka še naprej stvar pogovora.Ste uganili, o čem je govora. O dveh knjigah in eni pesmi, vse tri so med sabo, to je po gornjem sestavku najbrž jasno, seveda povezane. Gre za knjigi Alberta Camusa, Tujec in Kamela Daouda, Primer Meursault; med njima pa so kultni The Cure. Medtem ko imamo prvi dve že kar nekaj časa v spominu, pa je prav sedaj zopet odlična priložnost, da se k njima vrnemo, saj je pravkar v slovenskem jeziku izšla nagrajena knjiga, prvenec alžirskega novinarja Kamela Daouda, ki se že v naslovu vrne h Camusovemu Tujcu. In tja odide še večkrat, tja odhaja od prve do zadnje strani. Gre za nenavadno knjigo, ki bo navdušila literarne navdušence, kot je tistega na Bookreads, ki je rekel, da je to res literarni dogodek leta in se obenem retorično opravičil Harper Lee s prikrito aluzijo na njenega, Pojdi, postavi stražarja. Nenavadna knjiga pa je to zato, ker jo tako formalno kot tudi vsebinsko na Camusevo de

51. Festival Borštnikovo srečanje: 3. dan

Koridor, 17. oktober 2016 ― Dan se je prav po nedeljsko začel s sproščenimi pogovori o sobotnih uprizoritvah, o pomenu katerih bova malce več govorila v naslednjih dnevih.     Popoldanski čas pa je bil rezerviran za ogled štirih na prvi pogled zanimivih predstav.     Prva na sporedu je bila predstava Moliéremobil, produkcija AGRFT študentov, ki bi lahko služila […] The post 51. Festival Borštnikovo srečanje: 3. dan appeared first on Koridor – križišča umetnosti.
Elle (2016)

Elle (2016)

Filmski kotiček, 17. oktober 2016 ― Slo naslov: -  Država: Francija, Nemčija, Belgija Leto: 2016 Dolžina: 130' ,  Imdb Žanri: Drama, Triler    Slo recenzija: - Režija: Paul Verhoeven Scenarij: David Birke, Philippe Djian (knjiga) Igrajo: Isabelle Huppert, Laurent Lafitte, Anne Consigny, Charles Berling, Virginie Efira, Christian Berkel, Judith Magre, Jonas Bloquet, Alice Isaaz [ENG]Michèle seems indestructible. Head of a successful video game company, she brings the same ruthless attitude to her love life as to business. Being attacked in her home by an unknown assailant changes Michèle's life forever. When she resolutely tracks the man down, they are both drawn into a curious and thrilling game-a game that may, at any moment, spiral out of control. *********************** Paul Verhoeven has never been afraid of depicting narrative complexity or violence in Dutch, in English and now in French. Cannes Competition entry Elle features a tour de force turn from Isabelle Huppert whose self-assured-and-aloof register is a perfect fit with Verhoeven’s taste for far-fetched human behaviour presented as plausible. Suspenseful and unsettling from first frame to last, this delectably twisted tale of a woman who reacts in unconventional ways to being raped by an intruder would appear to have commercial potential wherever adults go to the movies. [Lisa Nesselson, Screen Daily] [RT Critics Consensus]Elle finds director Paul Verhoeven operating at peak power -- and benefiting from a typically outstanding performance from Isabelle Huppert in the central role. Ocena
Zavetišče za zavržene rastline: Jesensko zatočišče v MGLC

Zavetišče za zavržene rastline: Jesensko zatočišče v MGLC

Koridor, 17. oktober 2016 ― Foto: Bonino Englaro   Anamari Hrup in Eva Jera Hanžek sta akademski slikarki, ki sta svoje interese združili v umetniškem projektu Zavetišče za zavržene rastline.   V prostorih MGLC razstavljata svoja dela, galerija pa predstavlja tudi začasno zatočišče za njune varovanke. Na zaključni dražbi 20. oktobra bosta s prodajo risb in grafik zbirali sredstva za […] The post Zavetišče za zavržene rastline: Jesensko zatočišče v MGLC appeared first on Koridor – križišča umetnosti.
Povzetki, Listje, Knjiga o Uni, Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi

Povzetki, Listje, Knjiga o Uni, Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi

ARS S knjižnega trga, 17. oktober 2016 ― Prozni fragmenti Aleša Bergerja Povzetki, poleg njih pa še pesniška zbirka Miljenka Straška Listje, roman Faruka Šehića Knjiga o Uni in prvi del monografije Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi – to so knjige, o katerih bomo govorili v oddaji S knjižnega trga. Recenzije so napisali Aljaž Krivec, Andrej Lutman, Jasna Lasja in Iztok Ilich.
Dylan-Nobel frka

Dylan-Nobel frka

Radio Študent, 17. oktober 2016 ― Uspela poezija prinaša dogodek, ki se zgodi na treh prepletenih ravneh; na ravni jezika, telesa in smisla. Dogodek na ravni jezika poseže v našo rabo jezika; na ravni telesa se zgodijo na primer mravljinčenje po lobanjski obli in dispozicije za različne gibe, gibi sami - postavljeni smo v nov modus telesnosti; na ravni smisla se zgodijo dispozicije za tvorjenje novih smislov. Kognitivna lingvistika ugotavlja, da je govorica tesno prepletena z našimi prostorskimi kategorijami in tako z našo percepcijo prostora. V poeziji ta dimenzija vznike denimo v podobah ali omenjenih dispozicijah za gibe. Prepričan sem, da se prostor nahaja tudi v nedoumljivih semantičnih mrežah glasbe. Zato tudi plešemo. Ko poslušam free jazz in berem poezijo, se počutim podobno; odpirajo se smisli in gomazi mi po glavi, kar povzroči vtis, da se mi topijo možgani, ki mi bodo ušli skozi nosnici. Pesem pa se, preden preraste v podobo, poraja v posebnih fonemskih verigah. Sčasoma sta se zvok in beseda formalno cepili in Bob Dylan je med tistimi, ki to cepitev razveljavlja. Njegova poezija je v stanju postajanje-glasba. Njegova glasba je v stanju postajanje-poezija. Menim, da je to še posebej izrazito pri zadnjih albumih. Njegovo momljanje je recital. Mnogi kritizirajo njegove zadnje koncerte. Najbrž zato, ker pričakujejo rock prireditev. Sam sem na lanskem koncertu v Stožicah užival, najbrž zato, ker sem ga doživel tudi kot pesniški performans. Dylan dela poezijo-glasbo ali glasbo-poezijo. Postavljanje distinkcij med njegovo muziko in besedo je nesmiselno. Marko Bauer bi morda rekel, da tako kot delanje distinkcije med teorijo in fikcijo. Ko poslušam Dylana, se počutim podobno kot takrat, kadar berem Eliota ali Pounda, ki ju postavi drugega nasproti drugemu v slavni pesmi. Gre za izjemnega pesnika – ali pesnika-glasbenika, glasbenika-pesnika. Vendar ob vsem tem ne gre pozabiti, da Dylan ni samo lirik, temveč ima kar nekaj odličnih epov, razporejenih skozi celotno kariero. Ob vsem pove

51. Festival Borštnikovo srečanje: 2. dan

Koridor, 16. oktober 2016 ― Borštnik se je danes zbudil v simpozij o radijski igri, naslovljen “Vitalna zvrst na robu medijskega prostora”. Na dogodku se je govorilo o pomembnosti zvoka, položaju radijske igre ter morebitnih planih za prihodnost, na koncu pa smo poslušali 30-minutno radijsko igro Elizabeth. Celotno vzdušje je bilo zelo zanimivo, saj je na začetku dokaj zdolgočaseno publiko […] The post 51. Festival Borštnikovo srečanje: 2. dan appeared first on Koridor – križišča umetnosti.

Umberto Eco: Nulta številka

Koridor, 16. oktober 2016 ― Kako ustvariti dober časopis? Čeprav se odgovor na prvo žogo zdi preprost, nam Eco v svojem zadnjem romanu pokaže, da temu še zdaleč ni tako in da za časopisom, ki ga vsak dan dobite v nabiralnik ali kupite v trafiki, tiči premišljena strategija.   Roman se začne z okvirno zgodbo, v kateri nam protagonist, novinar […] The post Umberto Eco: Nulta številka appeared first on Koridor – križišča umetnosti.

Nina Čelhar: „Človek v svojem domovanju išče tisto, česar mu v vsakdanjem življenju manjka“

Koridor, 16. oktober 2016 ―                    Foto: Kaja Brezočnik     Nina Čelhar je iz slikarstva diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pod mentorstvom izr. prof. Marjana Gumilarja (2012). Trenutno na ALUO zaključuje magistrski študij slikarstva. Ta mesec v Kinu Šiška razstavlja v okviru cikla samostojnih razstav mladih […] The post Nina Čelhar: „Človek v svojem domovanju išče tisto, česar mu v vsakdanjem življenju manjka“ appeared first on Koridor – križišča umetnosti.
The Fits (2015)

The Fits (2015)

Filmski kotiček, 16. oktober 2016 ― Slo naslov: -  Država: ZDA Leto: 2015 Dolžina: 72',  Imdb Žanri: Drama    Slo recenzija: - Režija: Anna Rose Holmer Scenarij: Anna Rose Holmer, Saela Davis Igrajo: Royalty Hightower, Alexis Neblett, Da’Sean Minor, Lauren Gibson, Makyla Burnam [ENG]Toni trains as a boxer with her brother at a community center in Cincinnati’s West End, but becomes fascinated by the dance team that also practices there. Enamored by their strength and confidence, Toni eventually joins the group, eagerly absorbing routines, mastering drills, and even piercing her own ears to fit in. As she discovers the joys of dance and of female camaraderie, she grapples with her individual identity amid her newly defined social sphere.Shortly after Toni joins the team, the captain faints during practice. By the end of the week, most of the girls on the team suffer from episodes of fainting, swooning, moaning, and shaking in a seemingly uncontrollable catharsis. Soon, however, the girls on the team embrace these mysterious spasms, transforming them into a rite of passage. Toni fears “the fits” but is equally afraid of losing her place just as she’s found her footing. Caught between her need for control and her desire for acceptance, Toni must decide how far she will go to embody her new ideals. [Official site] ******************* In The Fits, learning to dance with a team is a coming of age experience for a young girl. Yet dancing can also be toxic in this unusual and charming debut, a Venice Biennale project which played in Sundance’s low-budget NEXT sidebar. Anna Rose Holmer’s bare-boned first feature seems to take pride in its unfinished nature as a girl of eleven finds her way among other, older girls. Like growing up and fitting in, dancing in a group is all about moving from awkwardness toward coordination and harmony. It’s also fun to watch. [David D'Arcy, Screen Daily]  Ocena
še novic